Abdominalna kirurgija
Abdominalna kirurgija je področje kirurgije, kjer z operacijami zdravimo bolezni trebušne stene in trebušnih organov.
V naši ustanovi z operacijami zdravimo kile trebušne stene, kamor uvrščamo dimeljske, femoralne, popkovne in pooperativne kile, ki se pojavijo po drugih operacijah v trebuhu. Operacijsko zdravimo tudi žolčne kamne, kjer laparoskopsko odstranimo žolčnik. Kirurško zdravimo tudi benigne in maligne tumorje želodca. Izvajamo naslednje operacije (vse koncesijsko):
- operacije kil trebušne stene (operacije dimeljske in femoralne kile, operacije popkovne kile, operacije pooperacijskih kil)
- operacije žolčnika
- operacije benignih in malignih tumorjev želodca
Zvišan pritisk v trebušni votlini ob dvigovanju bremen, vztrajnem kašlju ali napenjanju med odvajanjem povzroči razmik oslabelih mišic, skozi katere se izboči kila. Ta lahko vsebuje maščobno tkivo ali del tankega črevesa. Pojavi se kot oteklina v različnih delih trebušne stene, najpogosteje v predelu dimelj ali kot oteklina v predelu modnika. Bolečina ni nujno prisotna. Običajno izgine v ležečem položaju.
Vrste kil
Kile glede na lokacijo razdelimo na več vrst. Ne glede na življenjsko obdobje, kile nastanejo najpogosteje v predelu dimelj, na vstopu v dimeljski kanal med trebuhom in dimljami. Lahko je obojestranska. Razmerje med moški in ženskami je 12:1. Kila lahko nastane tudi v trebuhu, na stegnu ali genitalijah. Vrst kil je več: pooperativna kila nastane na mestu predhodne operacije, umbilikalna kila nastane na mestu popka, indirektna ingvinalna kila nastane na nostranji strani kile.
Indirektne in direktne ingvinalne kile lahko z lahknim pritiskom vrnemo skozi ingvinalni kanal nazaj v trebušno votlino. Zaradi možnosti, da se del struktur v trebušni votlini – npr. črevo, ujame ali zavije znotraj kile (inkancerirana kila), in prekine lastno oskrbo s krvjo (strangulirana kila) je kila lahko tudi nevarna. Del črevesja lahko odmre, kar zahteva zahtevnejšo in bolj nevarno operacijo. Kila običajno raste s časom, zato je potreben kirurški poseg. Cilj operacije je učvrstiti trebušno steno in zmanjšati možnost ponovnega nastanka kile.
Simptomi ingvinalne kile
Glavni simptom ingvinalne kile je oteklina na eni ali obeh straneh dimelj, ki se pojavi nenadoma ali raste s časom, ter izgine v ležečem položaju. Pri moškem se lahko pojavi kot oteklina v modniku. Nelagodje in ostra bolečina zlasti ob naporu, dvigovanju ali športni vadbi, ki popusti v mirovanju. Pojavlja se občutek zatezanja v predelu dimelj in pekoč ali žgoč občutek v izboklini. Kadar je kila inkancerirana se pojavijo dodatni simptomi.
Kirurški poseg
Obstajata dva načina operativne korekcije kile. Odprta korekcija kile – napravi se kožna incizija v predelu kile. Laparaskopska korekcija kile – operacija s pomočjo manjših incizij in endoskopa. Okrevanje po tovrstni operaciji je hitrejše. Odprta korekcija kile se izvaja v lokalni, epiduralni, spinalni ali splošni anesteziji, medtem, ko se endoskopska operacija izvaja le v splošni anesteziji. Pri odprti operaciji kirurg napravi incizijo v predelu kile in črevo ter peritonej potisne nazaj v trebušno votlino. Mišično steno utrdi s šivi, po potrebi pa za dodatno utrditev dodatno namesti še sintetično mrežico in incizijo zapre.Pri laparaskopski operaciji kirurg trebušno votlino napolni s posebnim plinom. Napravi več manjših incizij, skozi katere uvede endoskop oz. inštrumente. Črevo in peritonej potisne nazaj v trebušno votlino, na defekt v steni pa namesti mrežico (hernioplastika).
Tveganje in komplikacije
Operacija je zelo varna. Kljub temu obstajajo možnosti za komplikacije, ki jih je potrebno poznati in pravočasno prepoznati. Komplikacije so lahko povezane z anestezijo ali samo operacijo. Nevarnosti splošne anestezije vključujejo slabost, bruhanje, retenco urina, poškodbe ustne votline in zob, bolečine v grlu in glavobol. Resnejše komplikacije so srčni infarkt, možganska kap in pljučnica. Nekatere komplikacije so možne po vsaki operaciji.
Poškodba teh struktur lahko vodi do trajnih poškodb in posledično do novih potrebnih operacij. Ponovitev kile je mogoča tudi več let po operaciji. Manjša možnost za ponovitev obstaja pri hernioplastiki.
Možne komplikacije: infekcije, krvavitve in brazgotine.
Po operaciji
Večina pacientov lahko zapusti bolnišnico že na dan posega ali prvi dan po operaciji. Po operaciji dimeljske kile je normalno prisotna rahla oteklina v predelu incizije in manjši hematom, ki se lahko razširi na penis. Če je prisotna huda bolečina, velik hematom ali pacient ni sposoben spontano urinirati, je potrebno obvestiti zdravnika. Dvigovanje težjih bremen, pripogibanje, sklanjanje nekaj tednov po operaciji ni dovoljeno. S tem se zmanjša možnosti ponovnega nastanka kile. Odvisno od okrevanja in počutja, zdravnik svetuje pacientu kdaj in s kakšnimi omejitvami se lahko vrne na delo. V primeru povišane telesne temperature, bolečin v trebuhu, oslabelosti, otekline v področju operativne rane ali infekcije mora pacient poklicati zdravnika.
V Sloveniji je vsako leto operiranih od štiri do pet tisoč bolnikov, ki jim kamni povzročajo težave. Število bolnikov, pri katerih se pojavljajo žolčni kamni narašča. Bolezen se lahko pojavi v vseh starostnih obdobjih, značilno pa je, da se pogostnost povečuje s starostjo. Žolčni kamni nastajajo v žolčniku, organu, ki leži na spodnji strani jeter. V njem je uskladiščen žolč, ki nastaja v celicah jeter in se po številnih drobnih kanalčkih zliva v žolčnik. Žolčnik je s tako cevko povezan z dvanajstnikom, prvim delom črevesja, v katerega prihaja vsebina želodca. Povsem na koncu te cevke, tik pred vstopom v dvanajstnik, se priklopi še cevka, ki vodi prebavne encime iz trebušne slinavke. Žolčnik je torej rezervoar žolča, ki se izprazni v dvanajstniku, ko prispe hrana. Žolčni kamni so največkrat sestavljeni iz holesterola, pigmenta in kalcijevih soli. Koncentracija sestavin je v žolčniku približno desetkrat večja, zato kamni nastajajo predvsem v žolčniku, ki skladišči žolč, redko v žolčevodih.
Vzrok za nastanek
Dejavniki tveganja ki povečajo nastanek žolčnih kamnov so številni. Najbolj pomembni dejavniki za nastanek žolčnih kamnov so zagotovo ženski spol (zaradi vpliva spolnih hormonov in nosečnosti), povečana telesna teža in debelost, hitro hujšanje z dietami tudi povečuje možnost nastanka kamnov in starost. Podobno je pri osebah po poškodovani hrbtenjači in pri tistih, ki jih več mesecev parenteralno hranimo (dobivajo le umetno hrano v žilo).
Težave, ki jih povzročajo žolčni kamni
Velika večina oseb z žolčnimi kamni nima težav, takim pravimo, da imajo asimptomatske žolčne kamne, odkrijemo jih naključno ob ultrazvočnem pregledu trebuha zaradi drugih težav in obolenj. Bolniki, ki imajo težave zaradi žolčnih kamnov opisujejo nenadno in stalno bolečino, ki se pojavi pod desnim rebrnim lokom, traja 15 do 30 minut in se lahko širi tudi nazaj v hrbet ali v žličko. Bolečino lahko spremlja slabost in bruhanje.
V primeru, da bolečina ne popusti in traja več ur moramo pomisliti na vnetje žolčnika, vnetje žolčevodov ali vnetje trebušne slinavke ali pa na kaka druga obolenja v trebuhu, zato je v takšnih primerih potrebno poiskati zdravniško pomoč. Zdravnik bo opravil pregled trebuha, odvzel kri za krvne preiskave in se glede na izvid odločil za ultrazvok trebuha in po potrebi tudi za dodatne preiskave.
Zdravljenje
Osebe pri katerih naključno ugotovimo žolčne kamne in so brez težav ni potrebno zdraviti. Če bolnik nima težav, operativni poseg ni potreben. Izjema so sladkorni bolniki, bolniki z večjim polipom žolčnika, nosilci Salmonele in bolniki z oslabljenim imunskim sistemom. Pri bolečinah povezanih z žolčnimi kamni pridejo v poštev zdravila proti bolečinam (spazmoanalgetike) ter v primeru vnetja tudi antibiotik. Glede na težavnost obolenja se zdravnik odloča med ambulantnim in bolnišničnim zdravljenjem. Ponavljajoče se tažave zaradi žolčnih kamnov najučinkoviteje odpravimo z operativno odstranitvijo žolčnika.
Pri bolnikih, ki imajo pogoste krčevite bolečine pod desnim rebrnim lokom, predstavlja kirurška odstranitev kamnov najučinkovitejšo možno rešitev. Danes večino posegov opravimo laparaskopsko, kar pomeni, da operiramo skozi majhna vstopna mesta ob pomoči kamere, ki nam prenaša sliko na zaslon. Poseg se imenuje laparaskopska holecistektomija. Po takem posegu je bolnišnično zdravljenje krajše in okrevanje hitrejše. Zapleti so redki, a možni kot pri vsaki operaciji.
Včasih pa zaradi razmer v trebuhu, hudega vnetja, anatomskih variant ali pridruženih obolenj posega ni moč dokončati laparaskopsko, zato ga opravimo klasično z rezom pod desnim rebrnim lokom. Najpogostejši zaplet žolčnih kamnov je zapora skupnega žolčnega, jetrnega in pankreatičnega voda, ki vodi v tanko črevo. Najpogostejši znak je bolečina v trebuhu, poleg pa se pojavljajo tudi rumenkasto obarvanje kože (zlatenica) in bruhanje. Ob vnetju je možna tudi prisotnost vročine. Drugi možni zapleti so vnetje trebušne slinavke in povečana možnost za razvoj raka.
Žolčne kamne lahko odkrijejo tudi povsem naključno na ultrazvočnem pregledu trebušnih organov zaradi zdravljenja in odkrivanja drugih težav in bolezni.