Torakalna kirurgija

Področje, kjer z operacijami zdravimo bolezni organov v prsnem košu. Med te bolezni spadajo: maligni in benigni tumorji pljuč, požiralnika, sapnika in medplučja.

Beseda TORAKS pomeni prsni koš in TORAKALNA kirurgija je področje kirurgije, kjer z operacijami zdravimo bolezni organov prsnega koša. V prsnem košu se nahajajo srce, obe pljučni krili s sapnikom in bronhalnimi vejevji, požiralnik, priželjc in bezgavke. Tako torakalni kirurgi z operacijami zdravimo maligne in benigne tumorje pljuč, benigne in maligne tumorje požiralnika, benigne in maligne tumorje sapnika ter benigne in maligne tumorje medplučja (tumorji priželjca, živcev in bezgavk). Torakalna kirurgija se navzgor širi proti vratu zaradi izvajanja operacij ščitnice, obščitnic, sapnika in vratnega požiralnika. Navzdol pa na obe preponi in prehod med požiralnikom in želodcem. Nepravilnosti na področju požiralnikove odprtine med preponama (hiatusa požiralnika) so najpogostejši razlog za refluksno bolezen požiralnika. Pravo nasprotje tej bolezni je Ahalazija kardije, kjer se ob požiranju hrane prehod med spodnjim požiralnikom in želodcem ne odpira in to predstavlja oviro hrani na poti v želodec.

Torakalna kirurgija se lahko izvaja odprto, ko kirurg v prsni koš vstopi s torakotomijo (daljši rez skozi medrebrni prostor) ali s sternotomijo ( s prežaganjem prsnice). Torakalna kirurgija se lahko izvaja tudi z minimalno invazivnim pristopom-video asistirana torakalna kirurgija (VATS), ko kirurg v prsni koš vstopi skozi enega ali več manjših rezov in operacijo izvede s močjo video-kamere in posebnih inštrumentov. Kirurg se bo pred operacijo z vami pogovoril in vam razložil, na kakšen način bo izvedel operacijo.

Izvajamo operativne posege sprememb na pljučih (rak na pljučih, hamartom, pljučni tumorji, lezije).

Kaj je pljučni rak?

Pljučni rak je bolezen, katere pojavnost je v naši populaciji na prvih dveh mestih in še zmeraj raste. Znano je, da je kajenje poleg onesnaženega ozračja in genetske obremenitve, glavni dejavnik tveganja za nastanek pljučnega raka. Pljučni rak, kot druge maligne bolezni, nastane kot posledica porušenega ravnotežja v celici.

Normalno je, da se celice vseh tkiv živega organizma obnavljajo z delitvijo, ki je uravnotožen proces. V primeru raka se to ravnotežje poruši, iz številnih znanih in še večjega števila neznanih razlogov se v rakasto prizadeti celici pričnejo nekontrolirane delitve, ki sčasoma oblikujejo tumorsko maso.
Tumorji so lahko benigni ali pa maligni; ko govorimo o raku, govorimo o malignem tumorju.

Benigne tumorje je ponavadi mogoče odstraniti in se ne širijo na druge dele telesa.

Maligni tumorji pa rastejo agresivno, invazivno, vraščajo v sosednje organe in tkiva, omogočajo vstop celic tumorja v krvni obtok ali limfni sistem, preko katerih se tumor razširi v bezgavke (limfogeno metastaziranje) in v oddaljene organe (hematogeno metastazirane).

Tudi pljučni rak lahko metastazira zgodaj v svojem razvoju. Pljučni rak v zgodnji fazi razvoja bolezni ne povzroča težav, zaradi tega pravimo, da je to zhrbtno obolenje.

Ozdravljivost bolezni je verjetna in možna, če ga odkrijemo pravočasno, to pomeni, da se ni razširil na bezgavke in v oddaljene organe. Pljučni rak se lahko razširi na katerikoli organ telesa, nekateri organi – še posebej nadledvična žleza, jetra, možgani in kosti – so najpogostejša področja metastaze pljučnega raka. Tveganje za nastanek pljučnega raka lahko vsak posameznik zmanjša na minimum. Recept je življenje brez kajenja – aktivnega in pasivnega.

Pljučni rak med žensko populacijo narašča.

Zdravljenje

Kirurško zdravljenje pljučnega raka je zdravljenje prve izbire, ki daje možnost popolne ozdravitve. Za kirurško zdravljenje bolezni se odločimo pri bolnikih, kjer z ustreznimi diagnostičnimi postopki določimo tak stadij bolezni, ko lahko z veliko gotovostjo predvidevamo, da se bolezen še ni razširila iz pljuč oziroma niso prizadete regionalne bezgavke višje od 1. reda. Ob tem mora biti bolnik v ustrezno dobrem splošnem stanju, brez pomembnih pridruženih bolezni, da bo prenesel operacijo v prsnem košu. Na žalost je od vseh bolnikov z ugotovljenim pljučnim rakom le 14 % takih s t.i. nizkimi stadiji bolezni. Nekatere bolnike, z razširitvijo bolezni v bezgavko 2. reda operiramo po tem, ko so pred operacijo prejeli dopolnilno kemoterapijo in smo ugotovili znižanje stadija bolezni. Nekaterim z ugotovljenim zasevkom v bezgavko 2. reda po operaciji dodamo dopolnilno kemoterapijo in obsevanje. Vsi ostali bolniki se zdravijo s kemoterapijo in obsevanjem.

Priponke

Naloga ščitnice je, da tvori hormone tiroksin, trijodtironin, ki uravnavata presnovo telesa in kalcitonin, ki skupaj s parathormonom obščitničnih žlez uravnavata presnovo kalcija.

Žleza ščitnica

Ščitnica je žleza z notranjim izločanjem, ki ima obliko metulja in jo sestavljata dva režnja na sredini povezana z mostičkom. Leži na spodnjem delu vratu pred sapnikom. Povečana ščitnica zaradi pritiska na sapnik, grlo, požiralnik in žrelo lahko povzroča težave pri dihanju in požiranju. Ščitnica proizvaja hormona tiroksin in trijodtironin, ki sta glavna presnivna hormona. Proizvaja tudi kalcitonin, ki skupaj s parathotmonom obščitničnih žlez uravnava raven kalcija v krvi. Povišane vrednosti ščitničnih hormonov pospešujejo presnovo, pomanjkanje hormonov pa presnovo upočasni.

Po operativni odstranitvi ščitnice njeno nalogo uspešno nadomesti majhna tabletka s hormoni ščitnice, ki jo je potrebno dnevno jemati vse življenje.

V neposredni bližini ščitnice ležijo obščitnične žleze. Običajno po dve, za riževo zrno veliki žlezi na vsaki strani vratu. Izločajo hormon parathormon, ki uravnava raven kalcija v krvi. Obščitničnih žlez pri operaciji ščitnice ne odstranimo, vendar lahko poseg začasno ohromi njihovo delovanje.

V žlebu med požiralnikom poteka na vsaki strani živec t.i. klatežev povratnik, ki oživčuje glasilko. Pod mestom, kjer je ščitnica prirasla na sapnik, živec pred vstopom v grlo dela kolena in je zelo blizu ščitnice. Pri operaciji ščitnice živec pazljivo poiščemo in ga ohranimo. Kljub previdnosti in natančnosti se občasno zgodi, da se živec, prevladujoče prehodno, poškoduje. V takih primerih ima bolnik po operaciji hripav glas. V 4-6 tednih se glas izboljša in v glavnem normalizira. Tveganje za takšen zaplet je v naši ustanovi 0,8 %. Resnejša, a na srečo izjemno redka, je poškodba obeh živcev. V takih primerih ima bolnik težave z dihanjem in je brez glasu.

Ščitnica vpliva na delovanje srca, možganov, črevesja, kože in zato se njeno povečano ali zmanjšano delovanje odraža v številnih znakih in simptomih na različnih delih telesa.

Bolezni ščitnice

Bolezni ščitnice razdelimo glede na delovanje hormonov ščitnice na evtireotične (normalno delovanje), hipertireotične (povečano delovanje) in hipotireotične (zmanjšano delovanje). Hipertireotični bolniki imajo pospešeno presnovo. Posledično jim hitreje utripa srce, imajo povišan krvni tlak, prekomerno se znojijo, so nervozni, hujšajo, tresejo se jim roke. Za bolnike s t.i. Basedowovo boleznijo je poleg vseh prej naštetih težav in golše na vratu značilen še pojav izbuljenih oči. Hipotireotični bolniki imajo diametralno obratne težave, kot so utrujenost, nezainteresiranost, slabo počutje, pojav oteklin po telesu in pridobivanje telesne teže.

Povečanemu delu ščitnice ali povečani ščitnici v celoti pravimo golša. Golša je difuzna, ko je celotna žleza enakomerno povečana. Golša je nodozna (gomoljasta), ko je povečana na račun enega ali več gomoljev v enem ali obeh režnjih.

Najpogostejši razlog za operacijo ščitnice je golša, kadar zaradi svoje velikosti povzroča težave, ki so posledica pritiska na okolnje strukture v vratu. Tudi motnja v izgledu na vratu je razlog za odstranitev golše. Še posebej kmalu se odločimo za operacijo, kadar pri bolniku obstajajo znaki sumljivosti za ščitnični rak.

Rak ščitnice

Rak ščitnice je najpogostejši rak na žlezah z notranjim izločanjem, vendar zelo redek v primerjavi z drugimi vrstami raka. Na srečo ga je največ v obliki t.i. dobro diferenciranih karcinomov, ki so ozdravljivi. Vzrok za nastanek raka ščitnice ni poznan. Pogosto ga povezujemo z izpostavljenostjo vratu rtg sevanju, pomemben je tudi dedni dejavnik. Terapijo z radioaktivnim jodom uporabljamo kot dodatno zdravljenje, kadar po odstranitvi ščitnice na vratu najdemo ostanke ščitničnega tkiva.

Operacija ščitnice

Operacija ščitnice je poseg, pri katerem odstranimo reženj ščitnice (lobektomija) ali celotno ščitnico (tiroidektomija). Obseg operacije je odvisen od narave in obsega bolezni. Poseg poteka v splošni anesteziji. Bolnike sprejmemo v bolnišnico na dan operacije, po posegu prenočijo na bolnišničnem oddelku in so naslednji dan praviloma odpuščeni domov.

Resni zapleti po operaciji ščitnice so redki, če jo izvaja izkušen in za to usposobljen kirurg. Med zaplete spadajo krvavitev, poškodba povratnega živca s hripavostjo in padec ravni kalcija v krvi kot posledica poškodbe vseh 4 obščitničnih žlez pri popolni odstranitvi ščitnice. Ta zaplet je izjemno redek, saj za normalno funkcijo zadostuje že ena žleza. Oteženo in boleče požiranje se občasno pojavi pri odstranitvah velikih golš in običajno izzveni samo od sebe. Tudi koža v tem predelu je lahko začasno neobčutljiva za dotik. Večina težav izgine v nekaj dneh do nekaj tednih.

Oteženo in boleče požiranje, je pogosta nevšečnost in se pojavi predvsem zaradi otekline v predelu operativne rane.

Po operaciji ščitnice je potrebno začasno ali stalno jemanje hormonov ščitnice v obliki tablet. Tablete nimajo stranskih učinkov in ob predpisanem in rednem jemanju omogočajo povsem normalno življenje. Občasno je potrebno tudi prehodno jemanje kalcija, če je raven le tega v krvi prenizka.

Priponke

Želodčna vsebina, ki zateka v požiralnik povzroča vnetje in neprijeten občutek oz. pekočo bolečino za prsnico, pravimo ji tudi zgaga. Posledica je lahko gastro ezofagealna refluksna bolezen oz. GERB.

Spodnja zapiralka požiralnika kot imenujemo kompleksni mehanizem, ki preprečuje zatekanje želodčne vsebne nazaj v požiralnik, v resnici ni zapiralka v ožjem smislu besede. Je skupek anatomskih in fukcionalnih dejavnikov, ki skupaj preprečujejo prekomerno vračanje želodčne vsebine v požiralnik. Nahaja se na prehodu med požiralnikom in želodcem in je večino časa tesno zaprt. Ob požiranju hrane ali tekočine se za kratek čas odpre, ko bolus pipotuje s primarnim peristaltičnim valom do spodnjega konca požiralnika in ga spusti v želodec (odpre se tudi pri bruhanju), nato pa se ponovno zapre. V primeru, da je stalno odprt ali se ne zapre dovolj tesno, želodčna vsebina zateka v požiralnik (refluks), povzroča vnetje sluznice požiralnika in pekoč občutek za prsnico. Občasna zgaga ni nevarna, če pa se težave ponavljajo, so pogoste in jih ne zdravimo se lahko razvijejo zapleti.

Poglavitni vzrok zgage je oslabljen antirefluksni mehanizem med požiralnikom in želodcem. Vzrok ni poznan. Najpogostejši razlog za oslabel antirefluksni mehanizem pa je drsna kila hiatusa požiralnika, kjer prehod med požiralnikom in želodcem potuje skozi odprtino med preponama iz trebuha v prsni koš in nazaj. Določene vrste hrane kot paradižnik, citrusi, čebula, česen, čokolada, kava in alkohol znano oslabujejo antirefluksni mehanizem. Škodujejo lahko tudi mastna hrana in določena zdravila. Stres in kajenje sta pomebna dejavnika GERB, povečujeta količino in kislost in želodčne tekočine in tako povzročata zgago.

Posledica oz. komplikacija dolgotrajnega in pogostega refluksa je vnetje požiralnika (ezofagitis). Razjede in zožitve požiralnika nastanejo zaradi dolgotrajnega draženja sluznice in lahko tudi zakrvavijo. Nastale spremembe predstavljajo tveganje za nastanek raka požiralnika.

Razjede in zožitve požiralnika nastanejo zaradi dolgotrajnega draženja sluznice in lahko tudi zakrvavijo.

GERB - gastro ezofagealna refluksna bolezen

GERB je pogosta bolezen s številnimi znaki: pekoč občutek za prsnico, ki se pojavi predvsem po hranjenju in traja od nekaj minut do nekaj ur, vračanje kisline in hrane v grlo in usta, neprijeten okus in zadah v ustih ter težave pri požiranju – občutek, da se hrana ustavlja v požiralniku, bolečina pri požiranju. V nadaljevanju se lahko pojavi kašelj, vneto grlo in spremenjen hripav glas. Natančni vzroki niso poznani, dejavniki tveganja za nastanek GERB so:

Prehranjevanje – uživanje prevelikih obrokov hrane, določena vrste hrane – kot čebula, čokolada, mastna hrana, kislo sadje, paradižnik. Uživanje alkohola, kislih, gaziranih pijač in kave, ter uživanje hrane pred spanjem.
Razvade – kajenje, prekomerna teža, nošenje pretesnih oblačil, počitek neposredno po uživanju hrane.
Zdravstveni razlogi – nosečnost, zdrs želodca v prsno votlino (hiatalna hernija), alergije in nevrološke motnje, ki prizadenejo določene mišice v telesu. Jemanje določenih zdravil, zlasti antibiotikov in Aspirina.

Diagnoza

Zdravnik postavi diagnozo na podlagi znakov bolezni, pregleda in nekaterih dodatnih preiskav. Zmeraj je endoskopski pregled zgornjih prebavil , rentgenski pregled požiralnika in želodca ter manometrija in pH-metrija požiralnika z impedanco.

Endoskopski pregled zgornjih prebavil (ezofagogastroduodenoskopija, EGDS), je preiskava, kjer zdravnik pregleda notranjost požiralnika, želodca in dvanajstnika. Zdravnik uvede skozi usta pacienta upogljiv inštrument, ki ima na končnem delu vir svetlobe in kamero.

Pri rentgenskem pregledu požiralnika in želodca ugotovljamo prisotnost kile hiatusa požiralnika, ocenjujemo peristaltiko požiralnika in praznenje želodca.

Manometrija požiralnika je preiskava, ki izmeri moč peristaltike požiralnika in tlak v predelu antirefluksnega mehanizma. Pri preiskavi vam uvedemo tanko cevko skozi nos v požiralnik. V kombinaciji s 24-urno pH-metrijo z impedance prikažemo epizode refluksa in ugotovimo povezavo med refluksnimi dogodki in znaki bolezni.

Zdravljenje

GERB zdravimo s kombinacijo zdravil, dieto in spremembo življenjskih navad. V primeru, da se težave nadaljujejo in celo stopnjujejo, je priporočljiva operacija. Sprememba življenjskih navad je zelo pomembna in nujno je, da jo pacient obdrži tudi v obdobju po operaciji. Izogibanje uživanja hrane od dve do tri ure pred spanjem je eno od prvih pravil, ki ga je potrebno upoštevati. S tem dosežemo, da se želodec izprazni in količina želodčne tekočine upade. Priporočljivo je počivanje z dvignjenim vzglavjem. S tem pomagate, da želodčna kislina težje zateka nazaj v požiralnik. Pogosti in majhni obroki prav tako pomagajo pri kontroliranem izločanju želodčne kisline. Upoštevajte dietna pravila in se izogibajte določenim vrstam hrane in pijače. Zdravila so drugi način zdravljenja GERB-a. Zdravnik vam bo predpisal zaviralce protonske črpalke, ki zmanjšujejo kislost in količino želodčnega izločanja tekočine.

Operacija (laparoskopski antirefluksni poseg) je priporočljiva, kadar ostali načini zdravljenja niso učinkoviti, se ponavljajo in trajajo daljše obdobje. Z operacijo želimo preprečiti razvoj sprememb na sluznici spodnjega požiralnika in izboljšati kakovost življenja.

Priponke

Ali že vse življenje zardevate brez posebnega vzroka? Se znojite bolj kot drugi? Vas madeži pod pazduhami čedalje bolj motijo in se vam je zaradi mokrih dlani nerodno rokovati? Z operativnim posegom lahko za vedno odpravite pretirano zardevanje ali znojenje na posameznih delih telesa.

Bolniki s tako imenovano hiperhidrozo imajo praviloma vse življenje težave s pretiranim znojenjem na posameznih delih telesa. Pri mnogih se ta neprijetnost pojavi v puberteti, redkeje po dvajsetem letu. Če v puberteti za čezmerno znojenje lahko krivimo hormonske spremembe, so razlogi za znojenje popolnoma zdravih ljudi, ki se s to težavo srečajo že v otroštvu ali šele po puberteti, nejasni. Le redkih pa čezmerno znojenje ne moti. Če vam z dlani ali obraza dobesedno kaplja in to v vseh letnih časih in ne glede na psihične obremenitve ali pa si ne upate obleči barvnih in občutljivih oblačil, ker veste, da boste imeli zaradi znojenja pod pazduhami vidne madeže, se gotovo srečujete tudi s čustvenimi stiskami in težavami v družabnem, poklicnem in intimnem življenju. Podobne težave pestijo tudi ljudi, ki se ne morejo znebiti valov rdečice na obrazu. V mnogih primerih takšni ljudje stike z drugimi omejijo na najmanjšo možno mero, saj se sramujejo svojih težav. Še težje je ljudem, ki se zaradi tega odrečejo nekaterim življenjskim ambicijam, se izogibajo posameznim poklicem ali družabnim dogodkom. Nekateri se zatečejo k prostovoljni izolaciji ali celo k samomoru. Psihične posledice, ki lahko nastopijo zaradi pretiranega znojenja, a tudi zaradi zardevanja, so zato zelo resne in jih nikakor ne gre podcenjevati.

Če vam z dlani ali obraza dobesedno kaplja in to v vseh letnih časih in ne glede na psihične obremenitve, se gotovo srečujete s stiskami v družabnem, poklicnem in intimnem življenju.

Če ste preizkusili že vse metode, a niso obrodile nobenih sadov, se odločite za operativni poseg. Vse se bo spremenilo na bolje.

Metode zdravljenja

Najbolj varna in učinkovita je tako imenovana videotorakoskopska simpatektomija zgornjih simpatičnih ganglijev. Z njo je mogoče zaustaviti tako pretirano znojenje kot zardevanje.

Farmacevti v lekarnah priporočijo različna antiperspirativna sredstva, kot so kreme, pudri in podobno, ki vsaj delno omejijo znojenje na posameznih delih telesa. Psihiatri in osebni zdravniki, ki morda menijo, da so za tovrstne težave krive psihične obremenitve, ponavadi bolniku predpišejo pomirjevala ali sprehode v naravi. Navajamo tudi nekaj možnih zdravniških posegov: prva možnost je aplikacija injekcij botulinus toksina, ki jih je treba dati na vsak kvadratni centimeter kože. Poseg je praviloma zelo boleč, saj so dlani, podplati in pazduhe zelo oživčeni, poleg tega ga je treba čez nekaj mesecev ponoviti, kajti težavo odpravijo le začasno. Drugi možni poseg opravijo v primeru pretiranega znojenja pod pazduhami plastični kirurgi, ki odstranijo del kože skupaj s podkožjem in znojnicami. S tem zmanjšajo površino, ki se znoji, poseg pa ni najbolj učinkovit, saj se utegne znojenje obnoviti zaradi vnovične namnožitve znojnic, ostanejo tudi brazgotine.

Učinkovit operativni poseg - videotorakoskopska simpatektomija

Ker sta pretirano znojenje in zardevanje posledica premočnega delovanja simpatičnega živčevja, je treba z operativnim posegom prekiniti tok impulzov po živčnih vlaknih, ki so odgovorna za zardevanje oziroma znojenje posameznih delov telesa. Simpatično živčevje poteka prek reber in vzdolž hrbtenice tako na levi kot na desni strani. Odvisno od dela telesa, kjer se bolnik pretirano znoji, živčni vozel ali ganglij stisnejo s kovinsko sponko in tako prekinejo tok impulzov. Poseg poteka v splošni anesteziji z intubacijo, pri čemer ima cevka za dihanje dve odprtini, tako da je mogoče ločeno predihavati levo in desno pljučno krilo. Poleg tega pri operaciji uporabljajo kamero in instrument, ki ju vstavijo skozi reza pod obema pazduhama, ki nista večja od enega centimetra. Ob pomoči videokamere lahko kirurg zelo natančno oceni višino, na kateri je odgovorni ganglij, s čimer omogoči, da poseg opravi brez nepotrebnih zapletov in napak.

Možni zapleti med posegom

Čeprav doslej še ni bilo težav med operativnim posegom, so – tako kot pri vsaki operaciji – tudi tu možni zapleti. Manjše težave se lahko pojavijo med vstavljanjem sponke na ganglij, saj pri neprevidni nastavitvi lahko pride do poškodbe tkiva, ki utegne pripeljati do krvavitve. Krvavitev je praviloma manjša, če pa pride do večje, mora kirurg odpreti prsni koš in ustrezno ukrepati. Do večjih zapletov lahko pride, če so bolnikova pljuča zarasla na steno prsnega koša, saj to zmanjša prostor za manipulacijo. Če je pljučno krilo popolnoma zalepljeno na steno, je treba prsni koš odpreti za približno deset centimetrov in zarastline prerezati, zaradi česar lahko bolnik po posegu trpi hude bolečine, vendar tega doslej še nikoli ni bilo treba narediti.

Nadomestno znojenje se lahko pojavi na predelih trebuha, hrbta ali stegen.

Možni zapleti po posegu

Najpogostejši zaplet po posegu je nadomestno znojenje, saj zdravnik pred posegom ne more vedeti ali oz. kje se bo pojavilo. Podatki iz strokovne literature: strokovnjaki ocenjujejo, da se nadomestno znojenje pojavlja pri 5 do 45 odstotkih bolnikov, vendar ostaja odprto vprašanje, kdo spada v to kategorijo – tisti, ki jih nadomestno znojenje moti tako, kot jih je prej osnovno znojenje, ali tudi vsi, pri katerih je nadomestno znojenje komajda zaznavno. Upoštevajoč vse, je najverjetneje številka nekoliko višja. Nadomestno znojenje se običajno pojavi na predelih trebuha, hrbta ali stegen, vendar večina bolnikov takšno porazdeljeno znojenje prenaša veliko lažje kot kapljice znoja pod pazduhami, na dlaneh ali obrazu.

Drugi možni zaplet se nanaša na poseg v primeru zardevanja ali znojenja obraza. Kirurg se namreč lahko zmoti pri štetju reber in sponko nastavi na stelatni ganglij, ki se nahaja v višini prvega rebra. S tem sicer dosežemo želeni učinek, tako da zardevanje oziroma znojenje mine, pojavijo pa se neprijetne posledice, kot je zožena zenica ali povešena veka. Tovrsten zaplet je res zelo redek, neprijetne posledice pa je mogoče popraviti. V takem primeru kirurg sponko z ganglija odstrani in jo namesti na drugega. Ganglij se čez čas obnovi in težave minejo. Prav zaradi tovrstnih neprijetnih posledic je metoda požiganja ganglijev z električnim tokom opuščena, saj je v tem primeru proces nepovraten, obnova ganglija pa ni možna. Uporaba kovinske sponke je zato pri simpatektomiji zgornjih simpatičnih ganglijev povsem varna in nadvse učinkovita.

Počutje po posegu

Ker operativni poseg izvajajo v splošni anesteziji, je bolnikovo počutje odvisno od tega, kako jo prenaša. Nekaterim je lahko slabo, drugi so zaspani. Večina bolnikov gre lahko naslednje jutro po posegu domov.
Minimalne bolečine v prsnem košu, zlasti pri ženskah, ki imajo ožje medrebrne prostore, lahko trajajo do mesec dni.

Kdaj na operacijo?

Operativni poseg je priporočljiv za vse odrasle ljudi s primarno hiperhidrozo, torej za tiste, ki se na določenih mestih čezmerno znojijo, v poštev pa pridejo tudi ljudje, ki imajo težave z zardevanjem. Starostne meje ni, torej se lahko za operacijo, seveda s privolitvijo staršev, odloči tudi najstnik, ki se s čezmernim potenjem spopada že od otroštva. Seveda je pred operativnim posegom treba izključiti druga obolenja, katerih značilnost je lahko tudi čezmerno potenje. Takšna so obolenja ščitnice, sladkorna bolezen, različna maligna obolenja limfatičnih tkiv in tuberkuloza. Za pretirano znojenje je največkrat odgovorna ščitnica, zato je pred simpatektomijo pametno opraviti pregled ščitnice, bolnik pa mora pred posegom nujno opraviti osnovne laboratorijske teste.

Velja opozoriti, da je zdravljenje z videotorakoskopsko simpatektomijo primerno samo za predele dlani, obraza in pazduh. V primeru znojenja drugih delov telesa je treba živčevje prekinjati na drugih višinah in ne v predelu prsnega koša, kjer opravlja posege torakalna kirurgija. Če gre za podplate, na primer, je treba prekinjati živčevje v ledvenem delu, vendar je potrebno opozoriti, da se pri takšnem posegu lahko pojavijo urološki zapleti. Prav zato čezmernega znojenje podplatov ne zdravijo s simpatektomijo. To velja tudi za znojenje na večjih površinah, na primer na območju trebuha ali hrbta. Ostaja odprto vprašanje ali se bodo v prihodnosti razvili postopki, s katerimi bo mogoče zaustaviti tudi takšno znojenje, za zdaj pa imate vsi, ki pretirano zardevate ali trpite zaradi močnega znojenje v zgornjem delu telesa, možnost, da težave za vedno odpravite ter zaživite svobodno in srečno življenje.

Rdečica in kapljice znoja pod pazduhami, na dlaneh in na obrazu bodo le še neprijeten spomin.

Stroški zdravljenja

Pri nas tovrstne kirurške posege opravljamo samoplačniško. Na pregled se lahko naročite po telefonu. Čakalna doba za sprejem in operacijo je približno 14 dni.